Regijska fotorgrafska razstava Ujeti pogledi 2021, ki sta jo organizirala JSKD OI Škofja Loka in Foto klub Anton Ažbe Škofja Loka je uspešno zaključena. Natečaja se je zopet udeležilo lepo število gorenjskih fotografinj in fotografov, številka se je letos ustavila pri 40. Na natečaj je prispelo 297 del na dve temi. Tradicionalno je prva tema namenjena vsako leto drugi tematiki, za letošnjo smo izbrali temo kultura, na drugo temo pa lahko pošljejo udeleženci fotografije na prosto temo.

Prispela dela je ocenila strokovna žirija, ki so jo sestavljali fotograf Andrej Perko, akademska slikarka Anja Fabiani in fotograf Klemen Brumec. Žirija je v ožji izbor izbrala 143 del in podelila v vsaki temi po 3 nagrade in 5 diplom.

Odprtje razstave bi moralo potekati 16. novembra 2021, žal pa zaradi omejitvenih ukrepov, odprtja nismo mogli izpeljati. Kljub temu smo v Galeriji v Martinovi hiši na Mestnem trgu 26 v Škofji Loki postavili razstavo dela najboljših fotografij, ki si jo obiskovalci lahko ogledajo vsak delovni dan med 10. in 18. uro.

Uvodna beseda k razstavi
Andrej Perko, fotograf

K izboru fotografij za razstavo sem, z ostalima dvema članoma žirije, pristopil z vsem spoštovanjem do avtorjev, ki so, vsak po svojih močeh, vložili mnogo časa in truda v poslana dela. Natečaj je bil razdeljen na temo A – Kultura in B – Prosto temo in nabor je bil zares obširen in na vse načine raznolik.

Tema Kultura je zajemala tako širok spekter, da se je pravzaprav že v veliki meri združevala in prepletala s Prosto temo, saj je obsegala ustvarjanje na celotnem kulturnem področju. Zamisel je bila sicer odlična, a obenem za mnoge tudi begajoče izhodišče, kar se vidi iz prispelih del. Mislim, da bi bilo včasih temo natečaja bolje definirati ožje, saj se namreč pogosto izkaže, da strožja omejitev sproži večjo kreativnost avtorjev.

Pri temi »A« me je zares prepričalo 28 kvalitetnih del, ki poleg upoštevanja vsebine, na svež in izviren način izražajo tudi sporočilo, izpolnjujejo osnovne likovne zakonitosti ter poskušajo gledalcu živo posredovati emocije in atmosfero posnetega dogodka.

Prosta tema je dopuščala večjo sproščenost in ta se je odražala tudi v številu in kvaliteti del. Ob enakih kriterijih kot pri prvi temi, sem se odločil za 42 fotografij, za katere mislim, da izpolnjujejo vse pogoje kvalitete, so zares odlične in lahko v čast avtorjem.

Pogosto si ogledam fotografske razstave pod okriljem FZS in nekajkrat sem že sodeloval v žirijah. Ob tem me že dolgo spremlja občutek, da klubska fotografija, kljub znatnemu napredku, nosi na plečih nekatera bremena tradicije, ki ji niso vedno najbolj v prid. Prav ob tokratnem natečaju je bilo moč opaziti dokaj velik prelom med deli vse večjega števila avtorjev z novimi, svežimi pristopi in tistimi, ki vztrajno ostajajo pri ponavljanju nekoliko obrabljenega, klišejskega izraza. Ti poleg odnosa do ostalih prvin, pogosto pripisujejo motivu glavno in edino vlogo in zato na fotografiji postane bolj bistveno to, kaj je na posnetku in ne toliko zakaj je in kako, predvsem pa, kakšna je bila pri tem avtorjeva misel.

Avtorski fotograf naj ne bi samo reproduciral podobe motiva-objekta, ampak bi moral ta objekt postati nekakšna podlaga, na katero bi prilepil svojo idejo. Motiv bi tako predstavljal predvsem mimikrijo fotografove zamisli, fotografija pa bi s tem postala bolj zagonetna, nekoliko izmuzljiva in težje opredeljiva, a tudi zanimivejša za gledalca, ki bi si s pomočjo svoje imaginacije lahko ustvaril neštete lastne asociacije. Fotografijo moramo namreč sprejeti in razumeti predvsem kot čisto likovno delo, ki ne more biti zgolj estetski ekshibicionizem »lepega«. Ker fotografija »ni le podaljšana roka očesa, ampak podaljšana roka zavesti« (citat Susan Sontag), skozi njo avtor zavestno in tudi podzavestno izraža svoje sporočilo, svoja čustva in misli, kaže svoj okus, razgledanost, kritična stališča in nazore – skratka, razgali svoje bistvo.

Z dostopno, novo digitalno tehnologijo lahko danes skoraj vsakdo brez napora naredi tehnično brezhiben posnetek, zato lahko več pozornosti namenimo likovnim kvalitetam in izraznosti podobe.

Da bi dvignili nivo klubske fotografije, bi bilo po mojem mnenju treba posvetiti več pozornosti izobraževanju članov; s predavanji likovnih kritikov in umetnikov, pa tudi z ogledi pomembnih in kvalitetnih likovnih razstav, zlasti fotografskih, ki jih ni malo doma in v nam bližnji tujini.

Vesel sem bil povabila k sodelovanju v tokratni žiriji in mislim, da smo se, kljub nekaterim različnim pogledom, dokaj dobro ujeli. Sam sem ob ocenjevanju predvsem ugotovil, da prihajajo v FZS napovedi novega časa, z mlajšimi fotografinjami in fotografi, ki bodo s svojo ustvarjalno sproščenostjo, svobodnim raziskovanjem medija, eksperimentiranjem in tudi kršenjem kakšnih ustaljenih pravil, prinesli svežino v klubsko fotografijo.

Andrej Perko

V Vipavskem Križu, 3. novembra 2021